Šentjanževka je rumena cvetica .
Na travnikih je zato šentjanževka markantna rastlina, ki jo ni mogoče spregledati. Po eni od razlag je dobila po svetniku in verskemu voditelju iz prvega stoletja našega štetja. Janez Krstnik je znana oseba iz svetega pisma, sin Zaharija in Elizabete. Njegovo čaščenje je tradicionalno tudi v naših krajih, z njim je povezanim mnogo šeg, navad in poimenovanj. Za večino kristjanov pomeni stično točko med staro in novo zadevo, šteje se za zadnjega velikega preroka stare zaveze. Njegov god je štiri in dvajsetega junija. God velja za katoličane in pravoslavce. V tem obdobju je šentjanževka tudi v polnem cvetenju. Od tod tudi eno izmed njenih slovenskih imen. Obstajajo tudi druga poimenovanja, ki pa so vedno povezana z svetnikom Janezom Krstnikom. Tako imamo imena Janezova kri, zel Janeza krstnika ter druga slovenska poimenovanja. Njeno botanično ime v latinščini je Hypericum perforatum, raste do približno sedemdeset centimetrov visoko. Za rast so ugodna tudi siromašna tla. Mnogi se zaradi te lastnosti in koristi za zdravje odločajo za gojenje. Pri izbiri mesta za sajenje je potrebno predvideti, da lahko rastlina na površin uspešno raste pet in več let. Šentjanževka se seje jeseni ali spomladi. Strokovnjaki priporočajo setev jeseni, spomladi nam bodo v tem primeru zrasle prve rastline. Priporočljivo jih je večkrat opleti ter zrahljati. S tem ima rastlina možnost, da se dobro utrdi. Med zdravilnimi rastlinami velja šentjanževka za eno najbolj priljubljenih. Tradicija priljubljenosti je zelo dolga. O njej najdemo zapise v dve tisočletji starih virih. Srednji vek je poskrbel za pripis magičnih lastnosti ter sposobnost odganjanja hudobnih duhov. To lastnost so ji najverjetneje pripisali zaradi začetka krajšanja dolžine dneva v času njenega cvetenja. Strokovne raziskave so sledile v kasnejših obdobjih. Danes vemo, da ima šentjanževka številne dokazane učinkovine.
V prihodnosti gre pričakovati, da bo imela šentjanževka bolje raziskane vplive na depresijo.