Psihoterapija ni odgovor na vse psihične težave, je pa večkrat najboljši, včasih tudi edini ustrezni način. Ampak treba je vedeti, kdaj in pri katerih pacientih jo je primerno in mogoče uporabiti. Psihoterapija je namenjena vsem, ki kljub trudu sami ne zmorejo najti poti iz svojih stisk, ki predstavljajo pomembno oviro v osebnem ali delovnem življenju. Ena izmed takih težav je tudi depresija. Psihoterapija temelji je na spoznanjih, da je globoka in stalna sprememba v človekovi osebnosti ob strokovni pomoči možna v katerem koli življenjskem obdobju. Zato za vključitev v psihoterapijo ni starostnih omejitev, vendar se mora človek za to resno in zavzeto odločiti.
Beseda psihoterapija iz starogrščine in pomeni zdravljenje duše. Psihoterapija je oblika zdravljenja ko psihoterapevt zdravi pacienta z govorom. Psihoterapija je zdravljenje duševnih (čustvenih) težav in osebnostnih motenj s psihološkimi sredstvi. Namen psihoteraije je povečanje samozavedanja in s tem notranje osvoboditve. Psihoterapevtsko pomoč lahko poiščemo zaradi izboljšanja kvalitete življenja ali pa zaradi stiske, ki nam onemogoča “normalno” funkcioniranje. Ne glede na vzrok trpljenja – psihoterapevt je tu, da skuša pomagati na človekovi poti osvobajanja. Težave pri pacientu se v glavnem nanašajo na moteče simptome ali nezadovoljstvo pri samemu sebi. Težave nastanejo zaradi družinskih vzorcev, doživetij iz otroštva in travm oz. dogodkov iz preteklosti, kateri so močno vplivali na stanje pacienta v katerem je. Preko zdravljenja, se lahko osebi pomaga pri premagovanju različnih težav ter omogoča razumevanje določenih dogodkov in posledično pripomore k spremembam, ki so potrebne da ta oseba zaživi samozavestno v skladu s svojo pravo naravo brez starih misli in vedenj, ki jo omejujejo. Poznamo več pristopov (tehnik) psihoterapije kot so: psihoanalitični, psihodinamski, sistemski, inegrativni, gestalt, vedenjsko-kognitivni in mnoge druge. Vsem pa je skupen namen a zaradi načina uporabe dosegajo različne cilje. Nekatere se ukvarjajo z odstranitvijo simptomov in spremembo vedenja, z drugimi pa se dosegajo globlje spremembe v posameznikovi strukturi osebnosti.